Danes razmišljam. O življenju. O toku življenja in njegovih poteh, katere ostajajo v tančico skrivnosti odeta neznanka še tako spretnemu opazovalcu. Kaj pravzaprav pomeni biti v življenju na pravi poti? Ali to pomeni, da mora biti podobna tisti, ki so jo prehodili naši starši? Takšna, kot smo si jo zamišljali takrat, ko smo gulili šolske klopi in si predstavljali kako bo, ko se bomo nekoč podali v tisto pravo, odraslo življenje?
Ko sem premišljevala o vsem tem, sem v mislih odpotovala skozi zadnje desetletje svojega življenja. Razmišljala sem o tem kje sem bila, kam sem mislila, da grem in kje sem zdaj, v tem trenutku. Za nekaj trenutkov sem se ustavila v obdobju med 25 in 30 letom starosti. V obdobju, ki mu načeloma pravimo obdobje osamosvajanja. Doseganja mejnikov odraslosti, če hočete. A bi ga po eni strani lahko imenovali kar obdobje izgubljenosti. Ali pa obdobje iskanja samega sebe - takrat, ko si mislil, da se boš že davno našel. Obdobje, za katero smo mnogi mislili, da nam je povsem jasno kakšni takrat bomo in kako bomo živeli. In kasneje, ko smo se dejansko srečevali z njim ugotavljali, kako v resnici sploh nimamo pojma. Obdobje, za katero smo mislili, da prinaša stabilnost. Zaposlitev, po možnosti za nedoločen čas. Svoje stanovanje, prej ali slej družino. Take logične zadeve, kajne? Kaj pa drugega naj bi človek počel po tem, ko zaključi šolanje ali študij? Če je resen in odgovoren, se bo pa ja lotil naslednjih pomembnih mejnikov v življenju in to po (nenapisano) predpisanem vrstnem redu, mar ne?
Pa smo res tako mislili? Ali so nas nekje po poti naučili, da je edino smiselno in prav tako misliti? So to res naše lastne želje in pričakovanja? Kaj pa vem. Vsekakor pa ni realna slika tega, kar večina doživlja dandanes v tem obdobju. Kakšna stabilnost, kakšna zaposlitev za nedoločen čas ali stanovanje. Vsekakor obstajajo tudi tisti, ki jim vse to do te starosti uspe in blagor njim za ljubi mir, če so ga na ta način našli. A mnogi ne gredo po tej poti. Ker dandanes naše poti pač ne tečejo več tako kot so tekle poti naših staršev.
Spominjam se, kolikokrat smo s prijatelji in sošolci na dolgo in široko debatirali o tem. In kako ljubo nam je bilo razpredati o tem kako »nam dandanes nič več ni kar tako dano, kot je bilo našim staršem. Naši starši so takoj dobili službo. Naši starši so takoj dobili stanovanje. Nam je dandanes vse težje«. Moram priznati, da sem se tudi sama v preteklosti zalotila, da sem se posluževala podobnih prelaganj odgovornosti na družbo, kruti svet in nemogoče razmere za osamosvajanje. A danes nisem tu zato, da bom sodila o tem kako je bilo našim staršem ali kako je nam. Ne vem, ali je svet res tako zelo drugačen. Gotovo pa smo drugačni mi. Drugače živimo. Drugače razmišljamo. Drugače dihamo ta zrak. In tudi odraščamo in se osamosvajamo na drugačen, svojstven in edinstven način. Mi pač nismo naši starši. In nič ni narobe s tem. A vendar se včasih zdi, da je, kajne? To, da se nam zdi narobe, izražamo s pomisleki kot so »kaj pa če nikoli ne bom imel/a otrok? Kaj pa če nikoli ne bom spoznal/a prave/ga? Kaj je z mano narobe, da si ne predstavljam biti na enem delovnem mestu celo svoje življenje?« in podobnimi.
Pa se kdo ob vsem tem vpraša, če si vsega tega in na takšen način zares želi? Se kdo kdaj vpraša, kako si on ali ona zares želi živeti, če za trenutek izvzame vsa prepričanja in pričakovanja, ki jih nosi v sebi od malih nog? Je res nujno, da imamo vse to kar so imeli naši starši? Na enak način? Po enakem vrstnem redu? Bomo potem bolj srečni? Ne razumite me narobe, ne govorim o tem, da je dobro ostati pri starših vse do štiridesetega, ves čas menjavati službe ali ostati sami celo življenje. Govorim o tem, da ni nujno, da imamo vse to. In vsekakor ne ob točno določenem času ali po točno določenem vrstnem redu.
Kaj je pravzaprav moje glavno sporočilo danes? Sprejmimo se. In sprejmimo svoje življenje. Z vsemi odstopanji. Natanko takšno kot je. Prej kot sprejmemo vso to svojo drugačnost, prej si bomo lahko dali priložnost zaživeti v vsej svoji edinstvenosti. Zares živeti. Ne tako kot smo mislili, da bi morali, ampak tako, kot čutimo, da nam je namenjeno. Karkoli že to pomeni.
Imejte se radi! Se beremo :)
Ko sem premišljevala o vsem tem, sem v mislih odpotovala skozi zadnje desetletje svojega življenja. Razmišljala sem o tem kje sem bila, kam sem mislila, da grem in kje sem zdaj, v tem trenutku. Za nekaj trenutkov sem se ustavila v obdobju med 25 in 30 letom starosti. V obdobju, ki mu načeloma pravimo obdobje osamosvajanja. Doseganja mejnikov odraslosti, če hočete. A bi ga po eni strani lahko imenovali kar obdobje izgubljenosti. Ali pa obdobje iskanja samega sebe - takrat, ko si mislil, da se boš že davno našel. Obdobje, za katero smo mnogi mislili, da nam je povsem jasno kakšni takrat bomo in kako bomo živeli. In kasneje, ko smo se dejansko srečevali z njim ugotavljali, kako v resnici sploh nimamo pojma. Obdobje, za katero smo mislili, da prinaša stabilnost. Zaposlitev, po možnosti za nedoločen čas. Svoje stanovanje, prej ali slej družino. Take logične zadeve, kajne? Kaj pa drugega naj bi človek počel po tem, ko zaključi šolanje ali študij? Če je resen in odgovoren, se bo pa ja lotil naslednjih pomembnih mejnikov v življenju in to po (nenapisano) predpisanem vrstnem redu, mar ne?
Pa smo res tako mislili? Ali so nas nekje po poti naučili, da je edino smiselno in prav tako misliti? So to res naše lastne želje in pričakovanja? Kaj pa vem. Vsekakor pa ni realna slika tega, kar večina doživlja dandanes v tem obdobju. Kakšna stabilnost, kakšna zaposlitev za nedoločen čas ali stanovanje. Vsekakor obstajajo tudi tisti, ki jim vse to do te starosti uspe in blagor njim za ljubi mir, če so ga na ta način našli. A mnogi ne gredo po tej poti. Ker dandanes naše poti pač ne tečejo več tako kot so tekle poti naših staršev.
Spominjam se, kolikokrat smo s prijatelji in sošolci na dolgo in široko debatirali o tem. In kako ljubo nam je bilo razpredati o tem kako »nam dandanes nič več ni kar tako dano, kot je bilo našim staršem. Naši starši so takoj dobili službo. Naši starši so takoj dobili stanovanje. Nam je dandanes vse težje«. Moram priznati, da sem se tudi sama v preteklosti zalotila, da sem se posluževala podobnih prelaganj odgovornosti na družbo, kruti svet in nemogoče razmere za osamosvajanje. A danes nisem tu zato, da bom sodila o tem kako je bilo našim staršem ali kako je nam. Ne vem, ali je svet res tako zelo drugačen. Gotovo pa smo drugačni mi. Drugače živimo. Drugače razmišljamo. Drugače dihamo ta zrak. In tudi odraščamo in se osamosvajamo na drugačen, svojstven in edinstven način. Mi pač nismo naši starši. In nič ni narobe s tem. A vendar se včasih zdi, da je, kajne? To, da se nam zdi narobe, izražamo s pomisleki kot so »kaj pa če nikoli ne bom imel/a otrok? Kaj pa če nikoli ne bom spoznal/a prave/ga? Kaj je z mano narobe, da si ne predstavljam biti na enem delovnem mestu celo svoje življenje?« in podobnimi.
Pa se kdo ob vsem tem vpraša, če si vsega tega in na takšen način zares želi? Se kdo kdaj vpraša, kako si on ali ona zares želi živeti, če za trenutek izvzame vsa prepričanja in pričakovanja, ki jih nosi v sebi od malih nog? Je res nujno, da imamo vse to kar so imeli naši starši? Na enak način? Po enakem vrstnem redu? Bomo potem bolj srečni? Ne razumite me narobe, ne govorim o tem, da je dobro ostati pri starših vse do štiridesetega, ves čas menjavati službe ali ostati sami celo življenje. Govorim o tem, da ni nujno, da imamo vse to. In vsekakor ne ob točno določenem času ali po točno določenem vrstnem redu.
Kaj je pravzaprav moje glavno sporočilo danes? Sprejmimo se. In sprejmimo svoje življenje. Z vsemi odstopanji. Natanko takšno kot je. Prej kot sprejmemo vso to svojo drugačnost, prej si bomo lahko dali priložnost zaživeti v vsej svoji edinstvenosti. Zares živeti. Ne tako kot smo mislili, da bi morali, ampak tako, kot čutimo, da nam je namenjeno. Karkoli že to pomeni.
Imejte se radi! Se beremo :)
