Najbrž pregovor kar drži, če se ne naučimo poskrbeti zase, kajne?
Ko čutim, da se moram umiriti, poskrbeti za svoje telo in dušo, se največkrat odpravim v naravo. Tam se pomirim in polnim z energijo. Ni pomembno ali je to košček gozda ali morja ali samo sprehajalna pot v zaledju mesta. Važno, da se "preluftam". Nimam pa vsak dan časa za to. Zato se je treba znajti drugače. Pravzaprav je to bistveno, saj ni dovolj, da "dvignem rit" samo takrat, ko je hudo. Treba je skrbeti za preventivo. Torej ves čas, sproti in po malem skrbeti za svojo dušico. Kaj meni pomaga pri tem?
Moje prvo in glavno orodje je dihanje. Oziroma dihalne tehnike, ki so v mojem vsakdanu redno na sporedu in mi pomagajo ohranjati ravnovesje. Dih je naše glavno notranje orodje, ki ga imamo za umirjanje svojega telesa in misli. To orodje imamo prav vsi in z nami je na vsakem koraku. A ni to super 😊? Samo dihati moramo, tako preprosto je. No, vsaj zveni. Vsi namreč vemo, da drugače dihamo, ko smo nemirni ali pod stresom. Takrat dihamo hitreje in bolj plitvo. Notranji nemir vpliva na naše dihanje. Premalokrat pa se zavedamo, da velja tudi obratno – tudi dihanje vpliva na naš nemir. In, da torej obstajajo načini dihanja, ki nam pomagajo umiriti, poglobiti in podaljšati dih ter posledično umiriti telo. Ok, preidimo k bistvu, kakšno je to dihanje, katere so te tehnike? Sama osnova, pri kateri lahko začnemo, je dihanje s prepono. Fantastična zadeva, a terja tudi nekaj treninga, če ga nikoli prej niste uporabljali. Gre za način dihanja, ki smo ga kot dojenčki odlično obvladali, a je kasneje funkcijo prepone prevzel prsni koš – ko dihamo, se ta dviga in spušča. Pri preponskem dihanju pa gre za to, da »dihamo v trebuh oziroma s trebuhom«. Namesto prsnega koša, ki je pri miru, se med dihanjem dviga in spušča samo trebušni predel. Preponsko dihanje je odlično orodje za obvladovanje in preprečevanje tesnobe in paničnih napadov. A če se z njim srečujete prvič, lahko v začetku deluje nekoliko nenaravno, prisiljeno in naporno. Zato zmeraj priporočam trening preponskega dihanja v pomirjenem stanju, saj ga nato veliko lažje uporabimo, ko je hudo.
Potem so tu še mnoge druge dihalne tehnike in vaje. V jogi denimo uporabljamo udžaji dih, pri čemer gre za specifičen način dihanja. Ena tehnika je tudi tako imenovano krizno dihanje, pri katerem podaljšujemo vsak vdih in izdih ter čas med njima. Potem poznamo čuječe dihanje, pri katerem se osredotočamo izključno na občutke v telesu ob vsakem vdihu in izdihu. Obstaja tudi izmenično dihanje, pri katerem izmenično dihamo skozi nosnici. Ob vsem tem lahko tudi štejemo vdihe in izdihe, kar nam lahko pomaga, da se še dodatno osredotočimo samo na to (po mojih izkušnjah smo si pri tem različni, enim štetje odgovarja, drugim manj). Teh je še veliko, a ne želim biti predolga. Navsezadnje je super, če sami raziskujete kateri načini vam najbolj ustrezajo. Bom pa v prihodnje pripravila tudi kakšno delavnico na to temo, kjer bom kaj več povedala in pokazala.
Druga stvari, ki mi pomaga ohranjati »zdravo pamet« je redno gibanje. Seveda, tudi jaz sem samo človek. Večkrat se zalotim z občutkom, da bi se raje predala lenobi in se »zvalila na kavč« kot odpravila na trening. Priznam, tu pa tam se temu občutku tudi prepustim. Normalno je tako. Vendar sem se še vsakič, brez izjeme, počutila tisočkrat bolje, če sem se v takem trenutku vseeno »sunila« in se odpravila na trening. In če je gibanje na sporedu večkrat tedensko, lahko pri sebi opazim, da lažje držim neko konstanto dobrega počutja. Manj je nihanj, manj je tesnobe. Pri tem ni pomembno za kakšen način vadbe gre. Sledite sebi, temu kar vam najbolj in resnično paše. Poslušajte svoje telo, upoštevajte tudi svoje omejitve in ne obremenjujte ga preveč. A tudi ne premalo 😊
Naslednja super zadeva je rutina- jutranja, večerna ali pa kar dnevna: S tem ne mislim, da bi morali vsak dan preživljati enako, po določenem kalupu. No, morda tudi, če zase vemo, da je to način življenja, ki nam najbolj odgovarja. Zase tega ne morem reči. Sem človek dinamike in raznolikosti. Dolga leta sem živela po principu »rukni kavo in šibaj«. Sčasoma pa sem v svoj vsakdan vpeljala določene rutine. Predvsem zato, ker mi pomagajo, da bolj kvalitetno živim. Da sem čez dan bolj produktivna, da imam več energije in predvsem, da še bolje obvladujem samo sebe. Dan tako začnem s svojo jutranjo rutino in ga zaključim z večerno. Vmes pa prosto po Prešernu oziroma natančneje – prosto po alinejah v rokovniku 😊 Ne pravim, da je moja rutina edina prava. Po mojem mnenju je dobro, da vsak pri sebi raziskuje kaj mu odgovarja in z nežnostjo in posluhom do sebe sčasoma oblikuje svojo edinstveno. Lahko pa naštejem nekaj tega, kar meni osebno ustreza. Svoj dan rada pričnem čim bolj zgodaj, tudi ko delam šele popoldan. Ko vstanem, si najprej privoščim 15-20 min jutranje joge. Toliko, da se malce zbudim in pretegnem. Temu dodam še 5 minut za dihalne vaje. Sledi kopalnica in nato zajtrk in kava. Ob tem izkoristim čas, da premislim in nato tudi zapišem nekaj pozitivnih misli – o tem zakaj bo današnji dan super ali pa za kaj vse sem danes hvaležna. Morda se sliši klišejsko, a resnično pomaga, da svoje misli usmerjam k pozitivnemu, k temu, kar je pomembno in predvsem – k sebi. To je v principu vse, kar se moje jutranje rutine tiče. Tako preprosto, a tako koristno.
Tudi večerni ritual ni kaj bistveno zahtevnejši. Pri vpeljevanju raznih ritualov je navsezadnje pomembno to, da jim bomo lahko sledili. Če si naložimo preveč, bo to toliko težje. Zvečer predvsem pravočasno poskrbim, da izklopim zunanji svet. Da vsaj dve uri pred spanjem umaknem telefon, zatemnim prostor ter izklopim misli vezane na službo in obveznosti. Misli veliko lažje izklopim, če sledim določenim korakom, ki name vplivajo pomirjujoče. Privoščim si tuš, v tem času prezračim spalnico. Včasih posteljnino nadišavim s posebno temu namenjeno dišavo (ali pa si jo izdelam sama iz naravnih eteričnih olj). V prostoru kjer preživim večer, prižgem dišeče svečke ali izparilnik. Veliko dam na aromaterapijo, zato se pri meni pravzaprav vse prepleta z različnimi dišavami. Nato si tudi zvečer privoščim 20 minut do pol ure sproščujoče joge, zatem pa 10 minut dihalnih vaj ali meditacije. Občasno si privoščim dlje časa za meditacijo ali se pocrkljam z joga nidro. Zatem navadno izpolnim dnevnik (imam prav poseben dnevnik z naslovom »A question a day«, v katerem je za vsak dan zapisano eno vprašanje, izpolnjuje pa se ga pet let, fantastična zadevica) in berem. Včasih si privoščim tudi kakšno dobro serijo ali dokumentarec. Važno mi je predvsem, da ne ždim v nedogled pred televizijo ali podrsavam po telefonu. Seveda je pri vsem tem potrebno vzeti v zakup dejstvo, da sem samo človek. Tudi meni ne uspe vsakič, tudi jaz kdaj kakšen korak ali celotno rutino spustim. Pridejo pač taki dnevi. Pomembno je, da se trudimo in smo vztrajni po najboljših močeh.
Še ena stvar, ki me rešuje, da ostajam mirna tudi v največjem kaosu, je zapisovanje: Ker je moj urnik precej pester in raznolik ter narava mojega dela taka, da terja veliko samoiniciativnosti in organizacije, pri meni pač ne gre brez zapisovanja. Dobesedno vsega. Veliko manj sem obremenjena, če vem, da imam vse kar moram postoriti, nekje na papirju. S tem si prizanesem nenehno premlevanje kaj vse me še čaka, da slučajno ne bi kaj pozabila. Veliko bolj pomirjena sem tudi, če si znotraj te pestrosti svojega urnika poskušam ustvariti neko strukturo. Zato si vsak konec tedna vzamem čas, da si zapišem celoten tedenski urnik oziroma razpored opravil. Nato si vsak dan sproti za prihodnji dan še jasneje strukturiram plane po urah. Potem pa samo kljukam sproti. Pomaga. Vsekakor bolj kot brezglavo hitenje, ki je odličen recept za nemir.
Zadnja točka, ki se je zgolj bom dotaknila, je prehrana. O tej ne bom veliko razpredala, saj obstajajo za to strokovnjaki. Rada bi predvsem izpostavila, da se je pomembno zavedati kako vse kar vnašamo ali ne vnašamo vase, ravno tako prispeva k našemu počutju – telesnemu in duševnemu. Tudi sama pri sebi sem skozi leta vse bolj spoznavala kaj mi dobro dene in čemu se je bolje izogibati. In temu poskušam slediti kolikor se le da. Nekaj o tem kaj mi pomaga zvečer za pomirjanje, pa lahko preberete v mojem blogu o nespečnosti.
Tako, prišli smo do konca današnjega bloga. Mislim, da sem se dotaknila vseh točk, ki se mi zdijo pomembne. Morda bi temu receptu dodala samo še eno alinejo – družbo toplih, ljubečih, iskrenih in iskrivih ljudi, ob katerih se dobro počutimo. Tako, za dušico. In izogibanje odnosom, ki nas izčrpavajo. Navsezadnje, samo enkrat se živi. Zakaj bi se matrali. Sedaj pa res dovolj. Upam, da vam bo kaj od zapisanega v pomoč. Se beremo prihodnjič 😊
