To sem jaz. Sem človek, ženska, hči, prijateljica, terapevtka. Sem še marsikaj poleg naštetega. Sem živo bitje. Čutim, diham, živim. Včasih sem močna, drugič šibka. Včasih sem pogumna, drugič me je strah. Včasih sem srečna, drugič se počutim prazno. Včasih ljubim z vsem srcem, drugič tega ne zmorem. Včasih si zmorem vse to priznati, drugič ne.
Tekom življenja dobivamo od okolice mnoga sporočila o tem kdo smo, kakšni smo, predvsem pa kakšni moramo biti. Biti moramo močni, pogumni, odločni, privlačni in uspešni. Moramo biti srečni, zmeraj prijazni in vljudni. Moramo znati izkoristiti življenje, ga uživati, a hkrati moramo biti produktivni, delavni in nikakor ne preveč počivati. Moramo biti vsesplošno sprejeti in ljubljeni. Ne dovolimo si napak, ne dovolimo si lenobe. Moramo biti popolni. Sicer je z nami nekaj narobe. Nekje po tihem, na nezavedni ravni, si to prigovarjamo tudi sami. Ne dovolimo si šibkosti in napak, do sebe smo nadvse strogi. Kdo med nami lahko iskreno trdi, da si dovoli biti šibak, saj je to človeško in popolnoma sprejemljivo? Da ni nič narobe, če se kdaj glasno razjezi? Ali pa, da se zjoče v javnosti? Najbrž malokdo.
Kje po poti smo se naučili, da moramo biti točno taki? In kdo od nas zares čuti, da je točno tak? Zakaj je tako nedopustljivo sprejeti tudi drugo, temno in manj privlačno plat sebe? In nazadnje, zakaj mislimo, da pomeni moč zanikanje lastne šibkosti? Ali ni potemtakem ta moč zgolj navidezna?
Skozi življenje smo se torej naučili kakšni moramo biti in kakšni ne smemo biti, ker je to nesprejemljivo. Ironično je prav vsak od nas tudi tak. Vsak od nas nosi v sebi tudi temne plati sebe, svoje bolečine, dvome, strahove, stiske, travme in zamere. Vsak od nas dela napake, vsak ima kdaj slab dan. Vsak ima tudi kakšno neprijetno lastnost in vsak se kdaj pošteno razjezi. Vsak od nas je samo človek.
Hkrati pa se na vse pretege trudimo, da bi vse to potisnili stran od sebe in svoje zavesti. Želimo si, da bi izginilo, da tega ne bi bilo. Da mi ne bi bili vse to, saj je edino tako prav. Predstavljajte si, da imate pred seboj malčka, ki prestrašeno joka in kliče na pomoč, vi pa mu neusmiljeno govorite, da ni prav, da ga je strah in naj že enkrat neha jokati ter se spravi k sebi. Kruto, kaj ne? Zakaj potem to počnemo sami sebi? Zato, ker zmotno mislimo, da bomo samo tako sprejeti. Malo manj zmotno pa, da lahko sebe sprejmemo samo kot take- saj je pogosto res tako, a to ni pot k srečnemu in svobodnemu življenju. S tem namreč zanikamo mnoge dele sebe. S tem zanikamo pestrost in širino lastne biti. Mislimo, da se v tem skriva moč in uspeh ter pozitivna samopodoba. A kaj, ko je ravno obratno. Ravno v tem, da se zmoremo sprejeti v vsej svoji pestrosti, se skriva resnična moč. Samo če se sprejemamo z vsem tem kar smo, smo lahko samozavestni, srečni in uspešni. Prav to, da si zmoremo priznati, sprejemati se ter zdržati s svojimi šibkostmi, bolečinami in strahovi, pomeni, da premoremo izjemno moč. Bogastvo našega človeškega izkustva je navsezadnje prav v tem, da zmoremo neskončno število najrazličnejših stanj. S tem, ko te plati sebe zanikamo in potlačimo, jim dajemo samo še večji nadzor nad seboj. Če jih »zagrabimo« in vključimo v svoje delovanje, pa smo mi tisti, ki jih imamo pod nadzorom.
Seveda to, koliko zmoremo sprejemati sebe z vsemi svojimi sencami, vpliva tudi na to koliko zmoremo sprejemati druge z njihovimi. Če ne zmoremo sprejeti lastne šibkosti in ranljivosti in se trudimo, da bi bili močni in neustrašni, nas bo tudi pri drugih zmotilo, ko bomo v njih prepoznali šibkost- kakor, da bi v njih prepoznali lastne grehe. Če sebi ne dovolimo, da bi bili kdaj počasni, omahljivi ali negotovi, ker smo morda kdaj kot otroci doživeli, da smo bili osramočeni, ko smo se otroško obirali, nas bo negotovost in omahljivost pri drugih zmotila. Alenka Rebula in Josipa Prebeg to odlično opišeta v svoji knjigi »Vera vase«, kjer pravita, da »ko vidimo pred seboj koga, ki brezskrbno počne in čuti stvari, ki smo si jih mi prepovedali, tega ne moremo mirno gledati. Dobesedno besnimo lahko od grenkobe in zavisti. Nestrpnost nas popade vedno, kadar sebi odrekamo odpuščanje, razumevanje in strpnost«.
Torej, namesto, da se obremenjujemo s tem ali je naša samozavest dovolj visoka in samopodoba dovolj pozitivna, smo lahko ponosni na pristnost lastnih občutkov. Zadovoljni s svojo ranljivostjo in srečni, da se zmoremo tudi žalostiti in trpeti. Kakor pravi Alenka Rebula v svojem članku o samopodobi, dovolimo si začutiti lastni strah pred neuspehom, saj nam ta sporoča, da smo na pomembnih razpotjih v našem življenju. Imamo to moč, da lahko razmislimo, ali si resnično želimo dosežkov, ki nas plašijo ter presodimo kaj je tisto kar nam je resnično v užitek ter kaj nam v življenju prinaša največ smisla, trdnosti in topline. Nelagodje, ki ga doživljamo, nam lahko veliko sporoča, iz njega lahko marsikaj razumemo in se tako ognemo mnogim slepilom in odvečnim prizadevanjem v nepravih smereh. Vse to nam lahko torej tudi koristi. Zato se ni toliko bistveno ukvarjati z lastno samopodobo ampak je pomembno to, da zmoremo živeti v resničnem občutenju sebe in sveta okoli nas. Da se zmoremo odpreti lastni človečnosti ter zaupati v svoje dostojanstvo. Živeti znotraj lastnih meja ni poraz temveč ravno nasprotno. Če odkrijemo ves njihov potencial, je lahko to tudi velik uspeh in užitek ter pot k srečnemu življenju in zdravi samopodobi.
Tekom življenja dobivamo od okolice mnoga sporočila o tem kdo smo, kakšni smo, predvsem pa kakšni moramo biti. Biti moramo močni, pogumni, odločni, privlačni in uspešni. Moramo biti srečni, zmeraj prijazni in vljudni. Moramo znati izkoristiti življenje, ga uživati, a hkrati moramo biti produktivni, delavni in nikakor ne preveč počivati. Moramo biti vsesplošno sprejeti in ljubljeni. Ne dovolimo si napak, ne dovolimo si lenobe. Moramo biti popolni. Sicer je z nami nekaj narobe. Nekje po tihem, na nezavedni ravni, si to prigovarjamo tudi sami. Ne dovolimo si šibkosti in napak, do sebe smo nadvse strogi. Kdo med nami lahko iskreno trdi, da si dovoli biti šibak, saj je to človeško in popolnoma sprejemljivo? Da ni nič narobe, če se kdaj glasno razjezi? Ali pa, da se zjoče v javnosti? Najbrž malokdo.
Kje po poti smo se naučili, da moramo biti točno taki? In kdo od nas zares čuti, da je točno tak? Zakaj je tako nedopustljivo sprejeti tudi drugo, temno in manj privlačno plat sebe? In nazadnje, zakaj mislimo, da pomeni moč zanikanje lastne šibkosti? Ali ni potemtakem ta moč zgolj navidezna?
Skozi življenje smo se torej naučili kakšni moramo biti in kakšni ne smemo biti, ker je to nesprejemljivo. Ironično je prav vsak od nas tudi tak. Vsak od nas nosi v sebi tudi temne plati sebe, svoje bolečine, dvome, strahove, stiske, travme in zamere. Vsak od nas dela napake, vsak ima kdaj slab dan. Vsak ima tudi kakšno neprijetno lastnost in vsak se kdaj pošteno razjezi. Vsak od nas je samo človek.
Hkrati pa se na vse pretege trudimo, da bi vse to potisnili stran od sebe in svoje zavesti. Želimo si, da bi izginilo, da tega ne bi bilo. Da mi ne bi bili vse to, saj je edino tako prav. Predstavljajte si, da imate pred seboj malčka, ki prestrašeno joka in kliče na pomoč, vi pa mu neusmiljeno govorite, da ni prav, da ga je strah in naj že enkrat neha jokati ter se spravi k sebi. Kruto, kaj ne? Zakaj potem to počnemo sami sebi? Zato, ker zmotno mislimo, da bomo samo tako sprejeti. Malo manj zmotno pa, da lahko sebe sprejmemo samo kot take- saj je pogosto res tako, a to ni pot k srečnemu in svobodnemu življenju. S tem namreč zanikamo mnoge dele sebe. S tem zanikamo pestrost in širino lastne biti. Mislimo, da se v tem skriva moč in uspeh ter pozitivna samopodoba. A kaj, ko je ravno obratno. Ravno v tem, da se zmoremo sprejeti v vsej svoji pestrosti, se skriva resnična moč. Samo če se sprejemamo z vsem tem kar smo, smo lahko samozavestni, srečni in uspešni. Prav to, da si zmoremo priznati, sprejemati se ter zdržati s svojimi šibkostmi, bolečinami in strahovi, pomeni, da premoremo izjemno moč. Bogastvo našega človeškega izkustva je navsezadnje prav v tem, da zmoremo neskončno število najrazličnejših stanj. S tem, ko te plati sebe zanikamo in potlačimo, jim dajemo samo še večji nadzor nad seboj. Če jih »zagrabimo« in vključimo v svoje delovanje, pa smo mi tisti, ki jih imamo pod nadzorom.
Seveda to, koliko zmoremo sprejemati sebe z vsemi svojimi sencami, vpliva tudi na to koliko zmoremo sprejemati druge z njihovimi. Če ne zmoremo sprejeti lastne šibkosti in ranljivosti in se trudimo, da bi bili močni in neustrašni, nas bo tudi pri drugih zmotilo, ko bomo v njih prepoznali šibkost- kakor, da bi v njih prepoznali lastne grehe. Če sebi ne dovolimo, da bi bili kdaj počasni, omahljivi ali negotovi, ker smo morda kdaj kot otroci doživeli, da smo bili osramočeni, ko smo se otroško obirali, nas bo negotovost in omahljivost pri drugih zmotila. Alenka Rebula in Josipa Prebeg to odlično opišeta v svoji knjigi »Vera vase«, kjer pravita, da »ko vidimo pred seboj koga, ki brezskrbno počne in čuti stvari, ki smo si jih mi prepovedali, tega ne moremo mirno gledati. Dobesedno besnimo lahko od grenkobe in zavisti. Nestrpnost nas popade vedno, kadar sebi odrekamo odpuščanje, razumevanje in strpnost«.
Torej, namesto, da se obremenjujemo s tem ali je naša samozavest dovolj visoka in samopodoba dovolj pozitivna, smo lahko ponosni na pristnost lastnih občutkov. Zadovoljni s svojo ranljivostjo in srečni, da se zmoremo tudi žalostiti in trpeti. Kakor pravi Alenka Rebula v svojem članku o samopodobi, dovolimo si začutiti lastni strah pred neuspehom, saj nam ta sporoča, da smo na pomembnih razpotjih v našem življenju. Imamo to moč, da lahko razmislimo, ali si resnično želimo dosežkov, ki nas plašijo ter presodimo kaj je tisto kar nam je resnično v užitek ter kaj nam v življenju prinaša največ smisla, trdnosti in topline. Nelagodje, ki ga doživljamo, nam lahko veliko sporoča, iz njega lahko marsikaj razumemo in se tako ognemo mnogim slepilom in odvečnim prizadevanjem v nepravih smereh. Vse to nam lahko torej tudi koristi. Zato se ni toliko bistveno ukvarjati z lastno samopodobo ampak je pomembno to, da zmoremo živeti v resničnem občutenju sebe in sveta okoli nas. Da se zmoremo odpreti lastni človečnosti ter zaupati v svoje dostojanstvo. Živeti znotraj lastnih meja ni poraz temveč ravno nasprotno. Če odkrijemo ves njihov potencial, je lahko to tudi velik uspeh in užitek ter pot k srečnemu življenju in zdravi samopodobi.
