Kaj je panični napad? Vsak, ki je kadarkoli v življenju doživel panični napad, zelo dobro ve za kaj gre in kako to zgleda. Če ga še nikoli niste doživeli, pa si poskušajte zamisliti to situacijo. Ste na letalu, povsem v miru in naenkrat se pojavi močna turbulenca. Letalo »zruka« v vse smeri. Si predstavljate kepo, ki se hipoma pojavi v želodcu? Srce, ki začne naenkrat razbijati kot noro? Dlani, ki so v hipu povsem potne? Recimo, da bi lahko te nenadne občutke strahu primerjali s paničnim napadom. Samo, da vam je pri tem povsem jasno zakaj je do teh občutkov prišlo. In veste, da bodo čez nekaj trenutkov minili in se zato lahko s tem pomirite. Veste, da ni nič narobe z vašim zdravjem, jasno vam je, da niste nori. Ustrašili ste se turbulence. Pri paničnih napadih pa vsega tega ni. V trenutku, ko se zgodi, nam ni jasno zakaj je do tega prišlo, ni nekega jasnega vzroka, pogosto se zgodi v nekem povsem nevtralnem trenutku. Zato je ob prvem paničnem napadu pogosto prisoten občutek, da je nekaj zelo narobe v našem telesu, da nam bo kar srce odpovedalo, da bomo padli v nezavest ali, da se nam bo kar zmešalo. Panični napad je torej nenadna epizoda zelo intenzivnega strahu, ki sproži zelo intenzivne telesne reakcije (strokovno govorimo o tem, da se aktivira simpatično živčevje, ki nam sicer pomaga pri begu ali boju z dejanskimi nevarnostmi), a za katerega ne obstaja nek konkreten sprožilec v okolju, temveč se zgodi »kot strela z jasnega«.
Kaj so možni vzroki za panične napade? Vzroke bom razdelila na primarne – tiste, ki povzročijo prvi panični napad oziroma zaradi katerih sploh pride do paničnih napadov in sekundarne – zaradi katerih se panični napadi ponavljajo. Na tej točki želim poudariti, da tu ne gre za neko strokovno definicijo oziroma razčlenitev, ampak mojo lastno, saj se mi zdi iz izkušenj najbolj smiselna in hkrati najbolj praktična za lažje razumevanje.
Kateri so možni primarni vzroki?
Genetika: Prva stvar, ki se jo je pomembno zavedati je ta, da tudi za panične napade obstajajo določene genetske predispozicije. Večja verjetnost je, da se boste v življenju spopadali s paničnimi napadi, če so v družini prisotne anksiozne ali katere druge duševne motnje. Ni pa nujno.
Telesne bolezni: Še en razlog, ki ga je pomembno že v začetku izključiti, so določena zdravstvena stanja, ki lahko povzročijo simptome podobne paničnim napadom. Hormonsko neravnovesje, na primer težave s ščitnico, lahko ravno tako povzročijo simptome podobne paničnim napadom. Gre namreč za zelo podoben nenaden »rush«. Tudi srčna aritmija in druge nepravilnosti bitja srca lahko povzročijo podobne občutke. Zato je zelo pomembno, da najprej izključimo morebitne telesne vzroke.
Konkretni vzroki: Včasih so panični napadi posledica hudega stresa oziroma stresnih dogodkov, kot je na primer ločitev, hude stiske v partnerskem odnosu, smrt bližnjega, izguba službe (in s tem občutka varnosti), in tako dalje. Ko gre za tovrstne vzroke, nam je navadno že od začetka jasno kaj je pripeljalo do paničnih napadov.
Manj oprijemljivi vzroki: Posamezniki, ki doživljajo panične napade, pogosto poročajo o tem, da pravzaprav ne vedo, kaj točno bi lahko bil vzrok. Zdi se jim, da se jim v življenju ne dogaja nič takega, kar bi bil zadosten razlog za tako hudo reakcijo kot je panični napad. V takih primerih (in teh je veliko) je v ozadju nek nezaveden, neopredeljen in težje oprijemljiv strah. Splet dogodkov, ki so v nas vzbudili intenzivno negotovost, strah ter izgubo občutka varnosti. Pri tem je pomembno, da se vsak ozre vase, v svoje življenje in raziskuje kaj se v njem dogaja, da je pripeljalo do tega. Gre za vsebine, s katerimi se zavestno in aktivno nismo zmogli ukvarjati in jih predelovati, ampak smo jih s pomočjo nezavednih obrambnih mehanizmov odrivali stran, jih potlačevali, skratka se z njimi ne ukvarjali. In potem nekje izbruhnejo, najraje pa to storijo prav v obliki paničnih napadov. Tej nam namreč dajo zelo jasen signal, da moramo pri sebi ali v svojem življenju nekaj spremeniti, predelati določene vsebine, za katere morda sploh nismo vedeli, da so tam ter se soočiti z določenimi zadevami, s katerimi se do sedaj nismo zares soočali.
Kaj so sekundarni vzroki?
Tako, sedaj smo pregledali možne vzroke za to, da do paničnih napadov sploh pride. Zakaj pa se ponavljajo? Zakaj pride do drugega, tretjega in vseh nadaljnih napadov? Zakaj lahko obdobje paničnih napadov traja tudi več tednov ali mesecev? In predvsem, zakaj se ponavljajo tudi po tem, ko razumemo in razrešujemo primarni vzrok? Zato, ker razumeti in predelati primarni vzrok ni dovolj za to, da bi obvladovali panične napade. Prvi panični napad je namreč pravo travmatsko doživetje. In kot vsaka travma, tudi ta pusti določene posledice – na telesnem odzivanju, čustvenem doživljanju ter na miselnih procesih, ki se vzpostavijo. Tej pa vplivajo na vse naše nadaljne doživljanje in tu govorimo o sekundarnih vzrokih, ki ohranjajo panične napade.
Namreč, kaj se v nas zgodi po tem, ko doživimo prvi panični napad? Pričakovanje. Pričakovanje, da se bo ponovil. In grozen strah pred tem. To pa seveda poveča možnost, da se bo napad tudi zares ponovil. Močno smo prestrašeni, ves čas razmišljamo o tem, ves svoj fokus namenjamo prepoznavanju telesnih signalov (ali se bo kaj pojavilo).. In s tem sprožamo vse nadaljne panične napade. Postanemo tudi izjemno hipersenzibilni – vsak najmanjši signal, spremembo v telesu lahko prepoznamo kot možen znak, da prihaja nov napad. Recimo spremembo temperature, ko naenkrat začutimo, da nam je toplo (čeprav je razlog ta, da smo vstopili v razgret prostor in je to povsem normalno), ali pa suha usta in grlo, pospešeno bitje srca zaradi povsem običajnega napora in tako dalje. Lahko bi torej rekli, da je prvi napad tisti pravi, dejanski panični napad. Vsi ostali pa so posledica strahu. Strahu pred strahom. Strahu pred ponovnim napadom.
In kaj se potem še zgodi v nas? Vklopijo se vsi možni strateški obrambni mehanizmi, ki nam »pomagajo«, da bi se ognili ponovnemu paničnemu napadu (a nas v resnici le oddaljujejo od rešitev in poglabljajo panične napade). Pričnemo se intenzivno izogibati. Naši možgani se pri tem radi poigrajo z nami in hitijo oblikovati raznorazne predpostavke o tem kje je večja verjetnost, da se panični napad ponovi, katere situacije so brezizhodne in se jim je bolje ogniti, da se nam ne bi ravno tam zgodilo in tako dalje.. In s tem seveda razvijamo tudi mnoge strategije in izgovore kako se jim uspešno izogibati. Take brezizhodne situacije so najpogosteje javni prostori, kjer je množica tujih ljudi, pred katerimi se ne bi mogli kar tako umakniti na varno, če se nam zgodi napad. Vožnja je še en tak primer, kjer se zdi vse skupaj precej brezizhodno – če se napad zgodi med vožnjo in se ne morem takoj ustaviti na varnem, je to lahko grozno. Posledično se začnemo vse bolj izolirati, umikati, izogibati vse več situacijam.. Kar seveda močno omeji naše socialne stike in nas lahko močno zaznamuje v našem vsakdanjem delovanju. Ne moremo več normalno v javnost, v službo, na faks ali v šolo, normalno voziti itd. To pa potem za seboj potegne še mnoge druge težave in negotovosti, predvsem pa močno načne našo samopodobo.
Torej za to, da razrešimo ta začaran krog in se osvobodimo paničnih napadov, ni dovolj razumeti in predelati dejanski (primarni) vzrok ampak je pomembno usvojiti tudi določene konkretne strategije obvladovanja lastnih čustev, misli in telesa, s pomočjo katerih lahko obvladujemo panične napade na vsakodnevni ravni in si s tem ustvarjamo nove, pozitivne izkušnje. Izkušnje brez napadov, izkušnje zaupanja vase ter občutek, da zmoremo, da imamo kontrolo nad lastnim doživljanjem.
Poskusimo pogledati na to iz še enega zornega kota. Kot sem že omenila, je panični napad dejansko tako intenzivno doživetje, da je za naše možgane prava travma. In travmo si naši možgani močno in takoj zapomnijo. Že po prvem paničnem napadu se v možganih vzpostavijo specifične povezave, ki napade ohranjajo. Te povezave pa z našim miselnim sistemom, ki se vzpostavi in strategijami izogibanja (stalno pričakovanje, izogibanje, strateško razmišljanje, da bi se čim bolj ognili) samo še krepimo. Bistveno je torej da se tega osvobodimo. Da ustvarimo nove povezave v možganih, vpeljemo nov miselni sistem in nova prepričanja. Da ponovno pridobimo občutek varnosti, zaupanja vase in predvsem občutek kontrole nad paničnimi napadi - da imam jaz njih (in s tem svoje telo, misli in čustva) pod kontrolo in ne oni mene. In ko usvojimo ta občutek, smo že skoraj »na konju«. Sedaj jih obvladamo, sedaj si ustvarjamo nove, pozitivne izkušnje in sedaj se bo naš travmaztiziran miselni sistem postopoma ponovno uravnovesil. Predvsem pa lahko sedaj kolikor toliko normalno funkcioniramo v svojem vsakdanu in ob tem postopno raziskujemo in predelujemo dejanski, primarni vzrok. Če tega občutka kontrole ni, je tudi delo na primarnih vzrokih oteženo.
V terapiji je torej pomembno delati z obojim – s primarnimi in sekundarnimi vzroki. Potrebno je raziskati in predelati tako tisti globlji, dejanski vzrok zaradi katerega je sploh prišlo do paničnih napadov in seveda delati na tem, da te dejavnike v prihodnje omejimo, se od njih umaknemo ter se učimo z njimi ustrezneje spopadati.. Hkrati pa je pomembno učiti se strategij obvladovanja sekundarnih vzrokov – kontrole lastnih misli, čustev in telesa in s tem krepiti pozitivne izkušnje.
Več o načinih reševanja paničnih napadov v psihoterapiji ter o drugih pristopih in oblikah pomoči pa v prihodnjem blogu.
Kaj so možni vzroki za panične napade? Vzroke bom razdelila na primarne – tiste, ki povzročijo prvi panični napad oziroma zaradi katerih sploh pride do paničnih napadov in sekundarne – zaradi katerih se panični napadi ponavljajo. Na tej točki želim poudariti, da tu ne gre za neko strokovno definicijo oziroma razčlenitev, ampak mojo lastno, saj se mi zdi iz izkušenj najbolj smiselna in hkrati najbolj praktična za lažje razumevanje.
Kateri so možni primarni vzroki?
Genetika: Prva stvar, ki se jo je pomembno zavedati je ta, da tudi za panične napade obstajajo določene genetske predispozicije. Večja verjetnost je, da se boste v življenju spopadali s paničnimi napadi, če so v družini prisotne anksiozne ali katere druge duševne motnje. Ni pa nujno.
Telesne bolezni: Še en razlog, ki ga je pomembno že v začetku izključiti, so določena zdravstvena stanja, ki lahko povzročijo simptome podobne paničnim napadom. Hormonsko neravnovesje, na primer težave s ščitnico, lahko ravno tako povzročijo simptome podobne paničnim napadom. Gre namreč za zelo podoben nenaden »rush«. Tudi srčna aritmija in druge nepravilnosti bitja srca lahko povzročijo podobne občutke. Zato je zelo pomembno, da najprej izključimo morebitne telesne vzroke.
Konkretni vzroki: Včasih so panični napadi posledica hudega stresa oziroma stresnih dogodkov, kot je na primer ločitev, hude stiske v partnerskem odnosu, smrt bližnjega, izguba službe (in s tem občutka varnosti), in tako dalje. Ko gre za tovrstne vzroke, nam je navadno že od začetka jasno kaj je pripeljalo do paničnih napadov.
Manj oprijemljivi vzroki: Posamezniki, ki doživljajo panične napade, pogosto poročajo o tem, da pravzaprav ne vedo, kaj točno bi lahko bil vzrok. Zdi se jim, da se jim v življenju ne dogaja nič takega, kar bi bil zadosten razlog za tako hudo reakcijo kot je panični napad. V takih primerih (in teh je veliko) je v ozadju nek nezaveden, neopredeljen in težje oprijemljiv strah. Splet dogodkov, ki so v nas vzbudili intenzivno negotovost, strah ter izgubo občutka varnosti. Pri tem je pomembno, da se vsak ozre vase, v svoje življenje in raziskuje kaj se v njem dogaja, da je pripeljalo do tega. Gre za vsebine, s katerimi se zavestno in aktivno nismo zmogli ukvarjati in jih predelovati, ampak smo jih s pomočjo nezavednih obrambnih mehanizmov odrivali stran, jih potlačevali, skratka se z njimi ne ukvarjali. In potem nekje izbruhnejo, najraje pa to storijo prav v obliki paničnih napadov. Tej nam namreč dajo zelo jasen signal, da moramo pri sebi ali v svojem življenju nekaj spremeniti, predelati določene vsebine, za katere morda sploh nismo vedeli, da so tam ter se soočiti z določenimi zadevami, s katerimi se do sedaj nismo zares soočali.
Kaj so sekundarni vzroki?
Tako, sedaj smo pregledali možne vzroke za to, da do paničnih napadov sploh pride. Zakaj pa se ponavljajo? Zakaj pride do drugega, tretjega in vseh nadaljnih napadov? Zakaj lahko obdobje paničnih napadov traja tudi več tednov ali mesecev? In predvsem, zakaj se ponavljajo tudi po tem, ko razumemo in razrešujemo primarni vzrok? Zato, ker razumeti in predelati primarni vzrok ni dovolj za to, da bi obvladovali panične napade. Prvi panični napad je namreč pravo travmatsko doživetje. In kot vsaka travma, tudi ta pusti določene posledice – na telesnem odzivanju, čustvenem doživljanju ter na miselnih procesih, ki se vzpostavijo. Tej pa vplivajo na vse naše nadaljne doživljanje in tu govorimo o sekundarnih vzrokih, ki ohranjajo panične napade.
Namreč, kaj se v nas zgodi po tem, ko doživimo prvi panični napad? Pričakovanje. Pričakovanje, da se bo ponovil. In grozen strah pred tem. To pa seveda poveča možnost, da se bo napad tudi zares ponovil. Močno smo prestrašeni, ves čas razmišljamo o tem, ves svoj fokus namenjamo prepoznavanju telesnih signalov (ali se bo kaj pojavilo).. In s tem sprožamo vse nadaljne panične napade. Postanemo tudi izjemno hipersenzibilni – vsak najmanjši signal, spremembo v telesu lahko prepoznamo kot možen znak, da prihaja nov napad. Recimo spremembo temperature, ko naenkrat začutimo, da nam je toplo (čeprav je razlog ta, da smo vstopili v razgret prostor in je to povsem normalno), ali pa suha usta in grlo, pospešeno bitje srca zaradi povsem običajnega napora in tako dalje. Lahko bi torej rekli, da je prvi napad tisti pravi, dejanski panični napad. Vsi ostali pa so posledica strahu. Strahu pred strahom. Strahu pred ponovnim napadom.
In kaj se potem še zgodi v nas? Vklopijo se vsi možni strateški obrambni mehanizmi, ki nam »pomagajo«, da bi se ognili ponovnemu paničnemu napadu (a nas v resnici le oddaljujejo od rešitev in poglabljajo panične napade). Pričnemo se intenzivno izogibati. Naši možgani se pri tem radi poigrajo z nami in hitijo oblikovati raznorazne predpostavke o tem kje je večja verjetnost, da se panični napad ponovi, katere situacije so brezizhodne in se jim je bolje ogniti, da se nam ne bi ravno tam zgodilo in tako dalje.. In s tem seveda razvijamo tudi mnoge strategije in izgovore kako se jim uspešno izogibati. Take brezizhodne situacije so najpogosteje javni prostori, kjer je množica tujih ljudi, pred katerimi se ne bi mogli kar tako umakniti na varno, če se nam zgodi napad. Vožnja je še en tak primer, kjer se zdi vse skupaj precej brezizhodno – če se napad zgodi med vožnjo in se ne morem takoj ustaviti na varnem, je to lahko grozno. Posledično se začnemo vse bolj izolirati, umikati, izogibati vse več situacijam.. Kar seveda močno omeji naše socialne stike in nas lahko močno zaznamuje v našem vsakdanjem delovanju. Ne moremo več normalno v javnost, v službo, na faks ali v šolo, normalno voziti itd. To pa potem za seboj potegne še mnoge druge težave in negotovosti, predvsem pa močno načne našo samopodobo.
Torej za to, da razrešimo ta začaran krog in se osvobodimo paničnih napadov, ni dovolj razumeti in predelati dejanski (primarni) vzrok ampak je pomembno usvojiti tudi določene konkretne strategije obvladovanja lastnih čustev, misli in telesa, s pomočjo katerih lahko obvladujemo panične napade na vsakodnevni ravni in si s tem ustvarjamo nove, pozitivne izkušnje. Izkušnje brez napadov, izkušnje zaupanja vase ter občutek, da zmoremo, da imamo kontrolo nad lastnim doživljanjem.
Poskusimo pogledati na to iz še enega zornega kota. Kot sem že omenila, je panični napad dejansko tako intenzivno doživetje, da je za naše možgane prava travma. In travmo si naši možgani močno in takoj zapomnijo. Že po prvem paničnem napadu se v možganih vzpostavijo specifične povezave, ki napade ohranjajo. Te povezave pa z našim miselnim sistemom, ki se vzpostavi in strategijami izogibanja (stalno pričakovanje, izogibanje, strateško razmišljanje, da bi se čim bolj ognili) samo še krepimo. Bistveno je torej da se tega osvobodimo. Da ustvarimo nove povezave v možganih, vpeljemo nov miselni sistem in nova prepričanja. Da ponovno pridobimo občutek varnosti, zaupanja vase in predvsem občutek kontrole nad paničnimi napadi - da imam jaz njih (in s tem svoje telo, misli in čustva) pod kontrolo in ne oni mene. In ko usvojimo ta občutek, smo že skoraj »na konju«. Sedaj jih obvladamo, sedaj si ustvarjamo nove, pozitivne izkušnje in sedaj se bo naš travmaztiziran miselni sistem postopoma ponovno uravnovesil. Predvsem pa lahko sedaj kolikor toliko normalno funkcioniramo v svojem vsakdanu in ob tem postopno raziskujemo in predelujemo dejanski, primarni vzrok. Če tega občutka kontrole ni, je tudi delo na primarnih vzrokih oteženo.
V terapiji je torej pomembno delati z obojim – s primarnimi in sekundarnimi vzroki. Potrebno je raziskati in predelati tako tisti globlji, dejanski vzrok zaradi katerega je sploh prišlo do paničnih napadov in seveda delati na tem, da te dejavnike v prihodnje omejimo, se od njih umaknemo ter se učimo z njimi ustrezneje spopadati.. Hkrati pa je pomembno učiti se strategij obvladovanja sekundarnih vzrokov – kontrole lastnih misli, čustev in telesa in s tem krepiti pozitivne izkušnje.
Več o načinih reševanja paničnih napadov v psihoterapiji ter o drugih pristopih in oblikah pomoči pa v prihodnjem blogu.
